Primerek narečnega govora iz območja Pišec
Negdæ su blæ hišæ čisto drügačje. Niso blæ taku völke i visoke, ku so zde. Mele so mala okna pa slamnate strehe. Ene take od svojeh stareh staršev se še čisto spomijam. Bla je lesena in ku se vstupu, je bla najpre lojpa , poklæ pa mala kühnca, f keri je bil zidan šporhæt, v zide pa je bla še lükja za v krüšno peč, f keri se je s kühje körlo, da je na drugi strani peč s kahlami grela hišo.
Iz lojpe si na levo prešo v hišo z ilovnatmi tlemi, taku je blu še v lojpi i kühji.
V hiši pa je bla ena volka miza okrog nje pa z dveh zidnih strani lesene klopi s križnimi naslonjali, spredaj pa brez naslona, pa še kakšen stol je bil poleg. V kute je bla krušna peč z zelenimi kahlami, okrog nje pa tudi vuzke klopce, na kerih so ludi radi sedeli pozimi, da so si greli hrbte. Na peči je bla debela odeja, na keri smo se deca rada valala in špilala, ku smo se pozimi tudi radi greli pa na peči tudi spali. V hiši sta ob dugši steni bla še dva špampeta en za drugim. Strozavke so ble napunjene s slamo al pa s kožehijem, plahte pa so ble hodnične, v puštreh je blu sčehano kokušje, račje al pa gusje perje, kujtre pa so bli iz blaga in napunjeni z nekakšno vato al žimo. V kute hiše je bil lesen križ okrug njega pa lepe ruže narejene z mehkega farbanga papirja. Ke væč pohištva ni blu nuter v hiši. Iz lojpe pa se je na desno stran prešlo v štiblc. Edino ta pa je že jemo lesen pudn. V njem so ble lesene omare, škrija pa še dva špampeta za pube al pa dekleta pri hiši. Iz lojpe se je po lojtri prešlo tudi na dile (podstrešje), kjer so tudi ponavadi spali malo večje pubje, če je blu pri hiši več otruk al dec. Okrog so bli še svijaki, kokušijek, štala, parna in pod. Sekret je bil venski, mislem, da za štalo.
Pišece (zaselek Orehovec), p. Pišece, ob. Brežice.
Posnel: Martin Dušič. Zapisala: Vera Smole. Leto zapisa: 2021.
Poknjižitev KMEČKA HIŠA
Pripravila prof. dr. Vera Smole (UL FF Ljubljana)
Nekdaj so bile pri nas hiše čisto drugačje ‛drugačne’. Niso bile tako velike in visoke, kot so zdaj. Imele so mala ‛majhna’ okna pa slamnate strehe. Ene take, od svojih starih staršev, se še čisto spominjam. Bila je lesena i(n) kos si vstopil, je bila najprej lopa ‛veža’. Potlej pa mala ‛majhna’ kuhnjica, v kateri se je iz kuhinje kurilo, da je na drugi strani peč s kahlami ‛pečnicami’ grela hišo. Iz lope si na levo prišel v hišo z ilovnatimi tlemi. Tako je bilo še v lopi i(n) kuhinji, pa dosti ‛precej’ dolgo cajta ‛časa’ še v hiši ‛dnevnem prostoru’, da so imeli taka, kako bi rekli, blatna tla. V hiši je bila ena velika miza, okrog nje pa z dveh strani lesene klopi s križnimi naslonjali. (Od)spred znotraj hiše pa so bile klopce brez naslonjal, pa še kakšen stol je bil poleg. V kotu je bila krušna peč z zelenimi kahlami. Okrog peči so bile take ozke klopce, na katerih so ljudje radi sedeli pozimi, da so si greli hrbte. Deca ‛otroci’ smo se pa ponavadi greli na peči. Na njej je bila debela odeja, da nam ni bilo prevroče, če se je v peči fejst ‛zelo’ kurilo. Po peči smo se valjali, tudi špilali karte in včasi(h) tudi zaspali za celo noč. V hiši sta ob dukši ‛daljši’ steni bila še dva špampeta ‛postelji’, kar en za drugim. Strozavke ‛blazine iz napolnjene vrečevine, preprosti jogiji’, v njih so bile napolnjene s slamo ali pa s kožuhinjem ‛koruznim ličkanjem’, plahte ‛rjuhe’ pa so bile hodnične ‛platnene’. V povštrih ‛vzglavnikih’ je bilo scufano kokošje, račje ali pa gosje perje. Kovtri ‛prešite odeje’ pa so bili napolnjeni z nekakšno vato ali žimo, se prav spomnim. V kotu hiše, pod stropom, je bil lesen križ, okrog njega pa lepe rože, narejene iz mehkega krep farbanega ‛barvastega’ papirja. To so stare ženske znale lepo delati. Kaj več pohištva ni bilo notri v hiši. Iz lope pa se je na desno stran prišlo v štibeljc ‛manjša soba z vhodom iz veže’. Edino ta pa je že pri hiši imel lesen poden ‛pod, tla’, menda zato, ka ‛ker’ so imeli eno mlado dekle za ženit(i). V štibeljcu so bile lesene omare, skrinja, pa še dva špampeta, tudi eden za drugim, za pobe ‛fante’ ali pa dekleta pri hiši. Iz lope se je po lojtri ‛lestvi’ dalo prit(i) tudi na dile ‛podstrešje’, ki ‛kjer’ so ponavadi spali malo večji pobje, sploh če je bilo več dec pri hiši, ker (nar. ka!) ni bilo dosti špampetov. Okrog hiše pa so bili še svinjaki, kokošnjak, štala ‛hlev’, parna ‛senik’, pod, ob strani pa še ahker ‛kašča, tj. poslopje s kamnito kletjo spodaj in leseno sobo s skrinjami za žito, ki je imela leseni hodnik v obliki črke L’ s pajtlom ‛vejalnikom’. Sekret ‛stranišče’ je bil vanjski ‛zunanji’, ponavadi blizu štale, bolj vstran in skrito od hiše. Nekako tako naj bi zgledala res stara kmečka hiša v okolici Pišec, tam okrog osemnajstega, devetnajstega pa tudi še dvajsetega stoletja. Saj to sploh ni tako daleč nazaj
Transkripcija
ˈNẹːgde sọ ble pr ˈnaːs ˈxiːše ˈčiːs-drüˈgaːčje. ˈNiːsọ ble taku ˈvöːlke i viˈsȯːke, ku sọ zˈdäː. ˈMẹːle sọ ˈmaːła ˈọːkna pa sˈłaːmnate stˈrėːxe. ˈEːne ˈtåːke, ọt svọjx sˈtaːrx sˈtaːršọ, se še ˈčiːsto spọˈmiːam. Bˈłaː je leˈsẹːna i ku si fsˈtọːpo, je bła ˈnaːjpre ˈlọːjpa. ˈPọːkle pa ˈmaːła ˈküːxca, f ˈkėːri je bi ˈziːdan šˈpọːrxet. V ˈeːnem ọd ˈziːda – sˈtẹːni je bˈłaː pa še ˈlüːkja za f kˈrüːšnọ ˈpėːẹč, f ˈkėːri se je s ˈküːxje ˈköːrłọ, da je na dˈrüːgi stˈraːni ˈpėːẹč s ˈkaːxłami gˈrėːła ˈxiːšọ. Z ˈłọːjpe si na ˈlẹːvọ pˈrẹːšo f ˈxiːšọ z ˈiːłọvnatmi kˈłäːmi. Taˈkuː je błu še v ˈłọːjpi i ˈküːxji, pa ˈdọːst ˈduːgọ ˈcaːjta še f ˈxiːši, da sọ mẹli ˈtaːka, ku bi ˈreːkli, ku bˈłaːtna kˈläː. F ˈxiːši pa je bła ena ˈvöːlka ˈmiːza, ọkˈrọːg nˈjẹː pa z dˈvẹːx ˈziːdnix straˈniː leˈseːne klọˈpiː s kˈriːžnimi nasloˈaːl. Ọtspˈrẹːt zˈnuːȯtrej ˈxiːše pa sọ ble kˈłuːpce brez nasłọnˈjaːl, pa še ˈkaːkšen sˈtoː je bi ˈpuːȯlek. F ˈkuːti je bła kˈrüːšna ˈpėːẹč zə zeˈleːnimi ˈkaːxlam. Ọkˈrȯːk peˈčiː pa sọ bˈleː take ˈvuːske kˈłuːpce, na ˈkiːrix sọ ˈlüːdi ˈraːdi seˈdẹːli pọˈziːmi, da sọ si gˈrẹːli ˈxəːrpte. ˈDäːca smo se pa pọnaˈvaːdi gˈrẹːli na ˈpäːči. Na nˈjẹːj je bła deˈbėːẹła ọˈdėːja, da nam ˈniː-błọ prevˈruːče, če se je f ˈpäːči ˈfẹːjst ˈköːrłọ. Pọ ˈpäːči smọ se ˈvaːłali, tüt šˈpiːlali ˈkaːrte in fˈčaːsi tüd zasˈpaːli za ˈcẹːłọ ˈnuːč. F ˈxiːši sta ọb ˈduːkši sˈtẹːni bˈłaː še dva ˈšpaːmpeta, ˈkaːr ˈeːn za dˈrüːgim. Stˈruːȯzafke, v ˈniːx sọ ble naˈpuːene s sˈłaːmọ al pa s kọžeˈxiːem, pˈłaːxte pa sọ ble xọdˈniːčne. F ˈpuːštrix je błọ sˈčėːẹxanọ kọˈkuːšje, ˈraːčje al pa ˈguːsje ˈpėːrje. ˈKuːjtri pa so bˈliː naˈpuːȯeni z ˈneːkašno ˈvaːtọ al ˈžiːmọ, se pˈraːf sˈpuːmnim. F ˈkuːti ˈxiːše, pọt stˈrọːpọm, je bi leˈsẹːn kˈriːš, ọkrọk nˈjeːga pa ˈlẹːpe ˈruːže, nareˈjeːne z ˈmäːxkẹga kˈrẹːp ˈfaːrbanga paˈpẹːrja. ˈTȯː sọ sˈtaːre ˈžẹːnske zˈnaːle leˈpuː ˈdẹːłat. ˈKaː-več pọˈxiːštva ˈniː-blọ ˈnuːtar u ˈxiːši. Iz ˈlọːjpe pa se je na ˈdėːẹsnọ stˈraːn prišˈłọː f šˈtiːbc. Eˈdiːnọ ˈtaː pa je ˈžẹː pri ˈxiːši ˈjẹːmu leˈseːn ˈpuːd, ˈmeːnda zaˈtuː, ka sọ ˈmẹːli enọ mˈłaːdọ ˈdeːkle za ˈžėːẹnt. F šˈtiːbci sọ ble leˈsẹːne oˈmaːre, šˈkriːja, pa še dva šˈpaːmpeta, ˈtüːt ˈeːn za dˈrüːgim, za ˈpuːbe al pa dekˈlėːẹta pri ˈxiːši. Iz ˈłọːjpe se je pọ ˈłọːjtri ˈdaːłọ pˈriːt ˈtüːt na ˈdiːle, ki sọ pọnaˈvaːdi sˈpåːli małọ ˈvėːẹči ˈpuːbje, spˈłọːx če je błọ ˈveːč ˈdäːc pri ˈxiːši, ker ˈniː błọ ˈdọːst šˈpaːmpetọf. Ọkˈrọːk ˈxiːše pa sọ bˈliː še sviˈaːki, kọkọšˈaːk, šˈtåːła, ˈpaːrna, ˈpuːȯt, ọp stˈraːni pa še ˈaːxker s ˈpȧːjklọm. Sekˈrẹːt je bi ˈvẹːnski, pọnaˈvaːdi blizi šˈtåːle, bọl fstˈraːn in skˈriːtọ ọt ˈxiːše. ˈNẹːkak taˈkuː nej bi zgˈlėːẹdla ˈrẹːs sˈtaːra kˈmeːčka ˈxiːša v ọˈkuːlci Pˈšẹːc, ˈtaːm ọkˈrọːk ọsˈnaːjstẹga, devetˈnaːjstẹga pa ˈtüːt še dˈvaːjzga stọˈlẹːtja. ˈSẹː tọ spłọx ˈniː takọ ˈdọːleč naˈzȧːj.
Poenostavljeni strokovni zapis
Ståre kmečke hiše
Negde so ble pri nas hiše čis-drügačje. Niso ble taku völke i visoke, ku so zdä. Mele so mala okna pa slamnate strehe. Ene tåke, od svojih starih staršov, se še čisto spomijam. Bla je lesena i ku si fstopo, je bla najpre lojpa. Pokle pa mala kühnca, f keri je biv zidan šporhet. V enem od zida – steni je bla pa še lükja za f krüšno peč, f keri se je s kühje körlo, da je na drügi strani peč s kahlami grela hišo. Z lojpe si na levo prešo f hišo z ilovnatmi klämi. Taku je blu še v lojpi i kühji, pa dost dugo cajta še f hiši, da so meli taka, ku bi rekli, ku blatna klä. F hiši pa je bla ena völka miza, okrog nje pa z dveh zidnih strani lesene klopi s križnimi naslojali. Odspret znuotrej hiše pa so ble klupce brez naslonjal, pa še kakšen stov je biv puolek. F kuti je bla krüšna peč zə zelenimi kahlami. Okrog peči pa so ble take vuske klupce, na kirih so lüdi radi sedeli pozimi, da so si greli hrpte. Däca smo se pa ponavadi greli na päči. Na njej je bla debela odeja, da nam ni-blo prevruče, če se je f päči fejst körlo. Po päči smo se valali, tüt špilali karte in fčasi tüd zaspali za celo nuč. F hiši sta ob dukši steni bla še dva špampeta, kar en za drügim. Struozafke, v nih so ble napujene s slamo al pa s kožehijem, plahte pa so ble hodnične. F puštrih je blo sčehano kokušje, račje al pa gusje perje. Kujtri pa so bli napuojeni z nekašno vato al žimo, se praf spumnim. F kuti hiše, pod stropom, je biv lesen križ, okrog njega pa lepe ruže, narejene z mähkega krep farbanga paperja. To so stare ženske znale lepu delati. Ka-več pohištva ni-blo nutar f hiši. Iz lojpe pa se je na desno stran prišlo f štiblc. Edino ta pa je že pri hiši jemu lesen pudn, menda zatu, ka so meli eno mlado dekle za žent. F štiblci so ble lesene omare, škrija, pa še dva špampeta, tüt en za drügim, za pube al pa dekleta pri hiši. Iz lojpe se je po lojtri dalo prit tüt na dile, ki so ponavadi spåli malo veči pubje, sploh če je blo več däc pri hiši, ker ni blo dost špampetof. Okrog hiše pa so bli še svijaki, kokošjak, štåla, parna, puod, ob strani pa še ahker s päjklom. Sekret je biv venski, ponavadi blizi štåle, bol fstran in skrito od hiše. Nekak taku nej bi zgledla res stara kmečka hiša v okulci Pšec, tam okrog osnajstega, devetnajstega pa tüt še dvajzga stoletja. Se to sploh ni tako doleč nazäj.
