Povzetki referatov Pleteršnikovega simpozija 2021

13. 9. 2021

ZINKA ZORKA IN PLETERŠNIKOVI DNEVI

Marko Jesenšek, SAZU, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana; Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti,  Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, marko@jesensek.si

Zinka Zorko (*24. februar 1936, †22. marec 2019) se je rodila na Kapli na Kozjaku. Na  Univerzi v Ljubljani je študirala slovenski jezik in književnost ter  ruski jeziki in književnost.  Diplomirala je leta 1961, magistrirala leta 1976 in doktorirala leta 1986.  Redna profesorica za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo je postala leta 1996; bila je prodekanka Pedagoške fakultete,  med letoma 1999 in 2003 prorektorica na Univerzi v Mariboru;  leta 2003 je bila sprejeta v SAZU; leta 2013 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo.   

Bila je izvrstna poznavalka slovenskih narečij v koroškem, štajerskem in panonskem prostoru in se je zato tudi od prvega dne aktivno vključila v dialektološka raziskovanja, ki so potekala v okviru Pleteršnikovih dnevov v Pišecah. Udeležila se je prve okrogle mize o vprašanjih slovenskega slovaropisja, ki jo je organiziral takratni predsednik Slavističnega društva Slovenije France Novak, nato pa je sodelovala na vseh simpozijih pod Toporišičevim in nato mojim vodstvom ‒ v Pišecah je bila nazadnje septembra leta 2018, ko smo predstavljali zbornik s simpozija Jezikovna politika Republike Slovenije (Pleteršnikovi dnevi 2017). 

Na Pleteršnikovih dnevih je razširjala vedenje o dialektološkem delu, ki je povezano z gradivom v Pleteršnikovem slovarju, primerjalno tudi s koroškim besedjem v rokopisnem Sienčnikovem slovarju  in madžarizmi v  Mukičevem porabskem romanu  Garabancijaš,  narečno podobo  Dravske doline in  kozjansko-bizeljskim narečjem in drugimi narečjeslovnimi vprašanji. 

Zdi se mi, da se je med številnimi referati, ki jih je imela v Pišecah, najbolj občuteno pripravljala za nastop leta 2013, ko so bili Pleteršnikovi dnevi posvečeni spominu na Jožeta Toporišiča. Njen referat je že v naslovu izražal toliko čustev, kot jih pri svojem znanstveno raziskovalnem delu nikoli ni pokazala: Odličen jezikoslovec, predan profesor in iskren prijatelj akademik prof. dr. Jože Toporišič. Na simpoziju je povedala, da so jo strokovna in privatna srečanja s Toporišičem obogatila, »poglobila mojo narodno zavest in mi dajala moč za izgorevanje v raziskovalnem delu. Prvič sva se srečala v mojem domačem kraju […], ko je prišel za velikonočne praznike k nam domov na obisk z mojim bratom Jožetom. Bila sem štiriletna deklica s kitkami in podarila sem mu šopek marjetic.«

Vsi ostali nastopi v Pišecah so bili seveda drugačni ‒ kakovostno na najvišji strokovni ravni ‒ in je z njimi širila ugled svoje mariborske dialektološke šole.


ZNAČILNOSTI NAREČNIH SOGLASNIŠKIH SESTAVOV V RAZPRAVAH ZINKE ZORKO                                     

Natalija Ulčnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti,                                                                                                                                         Koroška cesta 160,  SI 2000 Maribor;  natalija.ulcnik@um.si 

 

Dialektologinja Zinka Zorko je slovensko jezikoslovno raziskovanje obogatila s skoraj dvesto znanstvenimi in strokovnimi prispevki ter tremi znanstvenimi monografijami. Posvečala se je zlasti preučevanju slovenskega severovzhodnega narečnega prostora in pri tem natančneje raziskala številna koroška, štajerska in panonska narečja ter govore. 

Njene razprave imajo praviloma enotno zastavljeno strukturo, ki se začenja s poglavjem o glasoslovju, v katerem najprej predstavi samoglasniške sisteme, njihove značilnosti in zgodovinski razvoj, nato pa še posebnosti soglasniških sestavov. Sledi poglavje o oblikoslovju, zatem pa so mestoma dodane tudi značilnosti na drugih jezikovnih ravninah, največkrat skladenjski in besedni. V posameznih primerih so razprave razširjene s slovarčkom narečnih leksemov in podatki o izvoru besed, pri čemer je posebna pozornost posvečena medjezikovnim vplivom. Opažene jezikovne značilnosti in posebnosti so dosledno ponazorjene s primeri iz govorjenih narečnih besedil, pridobljenih na terenu. Ta so ob koncu člankov na podlagi zvočnih in tudi video posnetkov zapisana v fonetični transkripciji ter služijo kot gradivo, obenem pa predstavljajo izjemno bogat in pomemben vir za nadaljnje jezikoslovne ter interdisciplinarne raziskave.

V prispevku bom pregledala, klasificirala in analizirala značilnosti soglasniških sestavov, ki jih je Zinka Zorko navajala v svojih člankih, zbranih v treh znanstvenih monografijah (Zorko 1995, Zorko 1998 in Zorko 2009). Pregledni primerjalni prikaz narečnih soglasniških značilnosti in specifik je namreč koristen za razumevanje razvojnih zakonitosti slovenskega  severovzhodnega narečnega prostora ter prepoznavanje mednarečnih vplivov.


ZINKA ZORKO IN SLOVENSKI LINGVISTIČNI ATLAS      

Januška Gostenčnik, Mojca Kumin Horvat, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana, januska.gostencnik@zrc-sazu.si, mojca.horvat@zrc-sazu.si

Dialektologinja Zinka Zorko je posamezne krajevne govore pogosto raziskovala s pomočjo Vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas. V narečni zbirki za SLA se nahajajo trije njeni rokopisni zapisi, pri čemer sta dva izmed njih zapisana v zvezku (kozjaški krajevni govor Lučane – Leutschach (T360) iz leta 1985 in prekmurski krajevni govor Žetinci – Sicheldorf (T414) iz leta 1989), eden pa le na listkih (severnopohorski-remšniški krajevni govor Zgornja Kapla (T055) iz leta 1960) – ta je hkrati profesoričin domači krajevni govor in eden njenih prvih terenskih zapisov narečnega gradiva.

Iz osebne bibliografije Zinke Zorko je razvidno, da je njen prispevek k SLA veliko večjega obsega, saj vključuje tudi  narečjeslovne diplomske naloge, ki obravnavajo krajevne govore na podlagi Vprašalnice za SLA, in so na ljubljanski in mariborski univerzi nastale pod njenim mentorstvom. V referatu bo popisano, kateri krajevni govori iz mreže za SLA so bili v sklopu diplomskih nalog raziskani s pomočjo Vprašalnice za SLA, kajti doslej je bilo pri nastanku SLA uporabljeno gradivo le iz treh diplomskih nalog, gradivo iz preostalih nalog pa ne. Le-to bi bilo (po potrebi) smiselno vključiti k SLA kot dopolnilni, to je drugi zapis.

V sklopu referata bova tako pregledali njen znaten in dragoceni prispevek k SLA, zabeležili bova morebitna razlikovanja v transkripcijah njenih zapisov, ki so nastala kot posledica različnih tipov transkripcij v različnih časovnih obdobjih. Podrobneje bova obravnavali tudi njeno gradivo za krajevni govor T414 Žetinci – Sicheldorf, ki ga bova hkrati primerjali z novejšim gradivom druge raziskovalke, zapisanim med letoma 2014 in 2017; oba zapisa sta sicer že vključeno v gradivo za SLA. 


REGIONALNOST PRI KODIFIKACIJI LASTNOIMENSKEGA                       

Helena Dobrovoljc, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4,  SI 1000 Ljubljana;  Univerza v Novi Gorici,  Fakulteta za humanistiko, Vipavska 13, SI 5000 Nova Gorica, helena.dobrovoljc@zrc-sazu.si

 

Lastna imena se od drugih besednih enot ločijo predvsem po svoji funkciji. Med najbolj inherentnimi funkcijami lastnih imen onomastiki navajajo individualizacijsko (ali istovetenjsko) in identifikacijsko (ali predstavitveno) funkcijo (Knappová 1995: 1570–71). V kodifikacijskem postopku, ki vključuje tudi prevzemanje besed in besednih zvez iz narečja v knjižni jezik, je zato v procesu poknjiženja treba zadostiti dvema – pogosto antagonističnima – težnjama: po ohranitvi identifikacije posameznika z imenom v vseh jezikovnih položajih in po ustreznosti smernicam knjižnojezikovnega sistema. 

V prispevku, posvečenem spominu akad. prof. dr. Zinke Zorko, ki si je tudi v osebni komunikaciji s člani Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU prizadevala za upoštevanje nekaterih narečnih posebnosti v knjižnem jeziku, bodo prikazani zlasti tisti problemi, s katerimi se je Pravopisna komisija ukvarjala ob oblikovanju dveh poglavij Prevzete besede in besedne zveze ter Slovnični oris za pravopis Pravopisa 8.0. Gre za dileme, ki se kažejo na vseh ravninah jezikovnega sistema.

Pri prevzemanju glasov in naglasa lastnih imen osnovno pravopisno načelo Slovenskega pravopisa 2001 (člen 222) narekuje, da »v slovenskem knjižnem jeziku prevzete besede izgovarjamo z glasovi in naglasom slovenskega knjižnega jezika«, kar pomeni, da »tuje glasove [...] zamenjujemo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi«. Pravilo je bilo doslej razmeroma dosledno uresničeno pri imenih iz drugih jezikov. Ker pa je temu načelu podrejen tudi fond lastnih imen iz narečij, prihaja pri njihovem vključevanju v knjižni jezik do več težav, ki jih pravopisje še ni razrešilo, so pa bila odstopanja predstavljena že ob izidu pravopisa leta 2001 (Toporišič 2001: Radijci o Slovenskem pravopisu 2001: Lúcijan – Luciján, Ígnac – Ignác, Timótej – Timotêj; KôvačičKováčič, Fúrlan – Furlán ...). Smernice glede glasovnih prilagoditev (o tem tudi Tivadar 2015) je SP 2001 podal le za občnoimenski fond, ne tudi za lastna imena (gostüvanjegostivanje nasproti Türk in Müller). Zadrege spodbuja tudi vprašanje osebne identifikacije z imenom, če bi bilo to lahko v knjižnem jeziku naglašeno le v skladu z normo osrednjeslovenskega govorca. Predstavljene bodo dileme, povezane s prilagoditvami in spremembami slovničnih kategorij, npr. tip Plužna (Mirtič 2016), in ohranjanjem arhaičnih oblik, npr. tip Beltinci (Horvat 2015).


VARIABILNE PRVINE V GOVORU PERNIC (SLA, T049)

Karmen Kenda-Jež, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana, carmen.kenda-jez@zrc-sazu.si

                                                                                                                      

Pernice so bile eden izmed tistih koroških krajev, v katere se je akad. prof. dr. Zinka Zorko odpravila v času svojih najzgodnejših dialektoloških raziskav, med zbiranjem gradiva za svojo doktorsko disertacijo, ki jo je zagovarjala leta 1985. Opis perniškega govora je bil prvič objavljen leta 1988 v njenem prvem znanstvenem članku v reviji Wiener Slawistischer Almanach, pozneje še v njeni prvi monografiji Narečna podoba Dravske doline leta 1995. Bogastva zbranega gradiva tega govora se dotika še marsikatera poznejša razprava, zadnja, ki mu je posvečena v celoti, je Vzhodnopodjunski govor na Pernicah in Mlakah (gozdarsko in lesarsko izrazje) v monografiji Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih iz leta 2009. Nikoli pa se ni odločila, da bi pripravila izpis svojega gradiva za raziskovalno točko T049 Pernice v Slovenskem lingvističnem atlasu (SLA), kakor je to v osemdesetih letih storila za zamejski točki Lučane – Leutschach (T360) in Žetinci – Sicheldorf (T414). Pernice so zato ob začetku priprav na izdajo prvega zvezka SLA pod uredniškim vodstvom Jožice Škofic spadale med deset odstotkov raziskovalnih točk brez popisa. Terensko delo za SLA v Pernicah poteka od leta 2010, gradivo je bilo v vodenem pogovoru s tremi informantkami zbrano po predvidenih tematskih sklopih. Raziskava govora vasi, ki se razprostira na osmih kvadratnih kilometrih, »na jugovzhodnih izrastkih Golice na pobočjih glavnega in stranskega slemena severnega dela Gortinskega vrha« (Zorko 2009: 48), in je sestavljena iz niza samotnih kmetij, med katerimi so lahko občutne višinske razlike, odpira posebna metodološka vprašanja. V slovenski dialektologiji takim ne prav redkim zemljepisnim razmeram krhkih povezav med posameznimi idiolektalnimi žarišči, ki lahko povzročijo višjo stopnjo variabilnosti, doslej nismo posvečali dovolj pozornosti. V objavljenih razpravah Zinke Zorko je bila zlasti glasovna variantnost že popisana (npr. za odraze nosnega ę, novoakutiranih e in o, umično naglašenih e in i, kratkih naglašenih e in a), vendar se na podlagi novejših raziskav zdi, da se je ta v zadnjih desetletjih še okrepila. Prispevek ob podrobni vzporedni primerjavi obeh gradivskih korpusov določi nabor variabilnih prvin v govoru in ugotavlja morebitne narečne spremembe v realnem času. 


NAREČNA PODOBA MALEČNIŠKEGA GOVORA

Mihaela Koletnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160,  SI 2000 Maribor,  mihaela.koletnik@um.si 

 

Malečnik ali Šempeter, kot ga imenujejo domačini, je razloženo središčno primestno naselje na levem bregu reke Drave v mestni občini Maribor, ki se je razvilo ob križišču cest, ki peljejo iz Maribora prek Slovenskih goric proti Lenartu in ob Dravi proti Zgornjemu Dupleku. Ležeče na obronkih Slovenskih goric ob južnem vznožju Gorce (347 m) spada v KS Malečnik-Ruperče, ki obsega skrajne severovzhodne predele Maribora. Staro jedro naselja, nekoč imenovano Sv. Peter pri Mariboru, je nastalo na ravnem delu nad cesto ob župnijski cerkvi Sv. Petra, novejši del (naselje priseljencev iz Maribora) pa med cesto in plitvo strugo reke Drave. Od kdaj je v kraju pouk, ni znano, viri pričajo, da je bil že pred letom 1784. Župnijska cerkev sv. Petra se prvič omenja leta 1236, romarska cerkev Matere božje na Gorci, do katere je urejen križev pot s štirinajstimi kapelicami, pa je iz leta 1517. V kraju so leta 2002 našli ostanke naselbine iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Kmetje se ukvarjajo predvsem z vinogradništvom in sadjarstvom, tod teče mariborska vinska cesta s številnimi vinotoči in turističnimi kmetijami, večina zaposlenih pa se vozi na delo v Maribor.

Malečniški govor spada k slovenskogoriškemu narečju, natančneje k njegovemu zahodnemu podnarečju, širše pa k panonski narečni skupini. Značilna zanj sta izguba tonemskih nasprotij in poznejše daljšanje starih skrajšanih akutiranih in kratkih novoakutiranih samoglasnikov, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in cirkumflektirane oz. novoakutirane dolge samoglasnike. Naglašeni samoglasniki, ki so danes samo dolgi, kažejo izrazito težnjo k diftongizaciji. Sistem dolgih vokalov je tak: i:, ü:, u:, i:i̯, ü:i̯, u:u̯, i:ẹ, u:ọ, ie:/e:, e:i̯, o:u̯, å:, a: in ǝr/ar. Za akutirani jat in novoakutirani e ima malečniški govor refleks i:ẹ, za novoakutirani o refleks u:ọ, ki je tudi odraz za akutirani nosnik ǫ in umično naglašeni o, akutirana i in u se ne diftongirata, široki ie:/e: je odraz akutiranega nosnika ę kot tudi umično naglašenega e in polglasnika, akutirani a je lahko zaokrožen, stalno dolgi pa ne. Samoglasniški ł̥ je po opustitvi središče zapore prešel v u. Med soglasniškimi pojavi velja opozoriti na zobnoustnično izgovorjavo v in njegovo nezvenečo varianto f. V pregibanju prevladuje nepremični naglasni tip na osnovi. Dajalnik in mestnik ednine moškega spola poznata le končnico -i, v moškospolskem dajalniku, mestniku in orodniku dvojine in množine pa so prevladale ženske končnice -ama, -ax, -ami. Tvorba zloženih povedi se bistveno ne razlikuje od knjižne tvorbe, v besedju pa se poleg domačega kmečkega besedja pojavljajo tudi številni germanizmi.


GERMANIZMI V GOVORU MALEČNIKA PRI MARIBORU

Alenka Valh Lopert, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevodoslovje,                                                                                                                                     Koroška cesta 160,  SI 2000 Maribor, alenka.valh@um.si

Prispevek temelji na analizi germanizmov v današnjem govoru Malečnika, ki se kot župnija Sv. Petra na skali pri Mariboru prvič omenja leta 1236. Naselje leži vzhodno od Maribora v jugovzhodnem delu Slovenskih goric, med Pesniško dolino in reko Dravo ter spada v krajevno skupnost Malečnik–Ruperče. Malečniški govor je umeščen v panonsko narečno skupino, in sicer med zahodne slovenskogoriške govore (Zorko 1993 in Koletnik 2001). Zaradi zgodovinskih, političnih in cerkvenih razlogov velik del besedja predstavljajo germanizmi, saj odnosi med slovenščino in nemščino na tem območju obstajajo že več stoletij, zato so vplivi na različne jezikovne ravnine razumljivi. Predstavljam samostalniške germanizme, in sicer tematsko vezane na kuhinjo in kulinariko (okoli 60 ajeršpajz, ajnpren, anmohc, aufšnit, bajndlek, beštek, cukr, cvirki, esihflajš, frouštikl, germ, jesih, kartofl, kibla, klecnprot, klojc, knidl, knubloh, košta, krahrl ...), sicer del gradiva, ki predstavlja nabor besedja za slovarček malečniškega govora. Izkazan (a) nemški izvor in (b) njihovo pomensko razlago bom preverila in potrdila vsaj v enem od naslednjih virov: Snoj Slovenski etimološki slovar (Sn), Pleteršnik Slovensko-nemški slovar (P), Striedter-Temps Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (ST) in po potrebi Debenjak Velik nemško-slovenski slovar (D), (c) predstavila pa bom tudi sprejetost oz. nesprejetost v SSKJ2/SP 2001 ter označenost oz. neoznačenost glede na socialnozvrstne kvalifikatorje. Primeri: anmohc -a m < das Eingemachtes  iz avstr. bav. nem. Eingemachtes (Sn, ST) ‛juhi podobna jed s kuhanim mesom in zelenjavo’, SP: neknj. ljud.; jesih -a m < der Essig iz srvnem. ezzīh  (Sn, ST, P) ‛kis’, SSKJ: nižje pog., SP: neknj. ljud.; klojc -a m < die Klötze iz srvnem. klotze (ST, P) ‛posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka, krhelj’, SSKJ: nar. vzhodno; taler -a m < der Teller iz avstr. bav. nem. Täller (ST) ‛krožnik’; trahtar -a m < Trichter iz srvnem. trahter (ST) ‛lijak’; vaga -e ž  < die Waage iz stvnem. wāga, (Sn, ST, P) ‛tehtnica’, SSKJ: pog., SP: neknj. pog.


POIMENOVANJA OSEB V GOVORU MALEČNIKA

Irena Stramljič Breznik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti,                                                                                                                                         Koroška cesta 160,  SI 2000 Maribor,  irena.stramljic@um.si

 

Govor Malečnika doslej še ni celovito dialektološko opisan, Zinka Zorko pa je leta 1993 predstavila govor vasi Metava, ki je razloženo naselje v jugozahodnem delu Slovenskih goric in sodi v krajevno skupnost Malečnik - Ruperče.

Na podlagi natančnih fonoloških, oblikoslovnih in skladenjskih opisov govorov sosednjih krajev je govor Metave umeščen k zahodnemu slovenskogoriškemu podnarečju, saj  je Ramovševa meja Marija Snežna–Kremberk–Sv. Trojica–Dvorjane pred Vurbekom postavljena kot meja, ki ta govor ločuje od vzhodnega slovenskogoriškega podnarečja (Koletnik 2001). Z vidika morfonoloških prilagoditev je bilo v tem govoru analiziranih tudi približno sto samostalniških germanizmov (Stramljič Breznik 2004). 

Na podlagi slovarčka besed malečniškega govora, ki so ga sestavili krajani, in lastne jezikovne kompetence bom predstavila poimenovanja za osebe, saj je zaradi antropocentrične narave jezika to vselej zelo bogata in pomensko razdelana kategorija poimenovanj.  

Večinoma gre za osebe moškega spola. Razdelilasem jih glede na to, ali so netvorjena  ali tvorjena. Pri prvi skupini, v kateri gre večinoma za prevzete izraze iz nemščine, bom razložila njihovo etimologijo (kripelj = kripl -a m 'invalid' < prevzeto prek nem. Krüppel iz srspnem. krop(p)el, kar je sorodno z ags. crypel, angl. cripple in stnord. krypill v enakem pomenu). 

V skupini tvorjenih pa bom poimenovanja razdelila glede na to, ali so deverbativi s pomenom vršilci dejanja (petrigar = petri:gar -a m < petri:gati -am nedov. 'goljufati'), deadjektivi s pomenom nosilci lastnosti (šašavec = ša:šavec -ca m < šašav 'neumen') ali desubstantivi s pomenom nosilci značilnosti ali t. i. opravkarji (lampač = lamp:č -a m < lamp 'trebuh').

Besedje slovarčka ni bilo zbrano sistematično na osnovi vprašalnic za zbiranje narečnega gradiva, zato ne more zajemati popolnega seznama besed tega govora, kot tudi ne vseh poimenovanj za osebe. Vendar ima zbirka besed čustveno in identifikacijsko vrednost, saj je  nastala iz ljubiteljske zagnanosti krajanov, ki vsaj del svojega govora želijo rešiti pred pozabo. Njihov pristop pomenljivo govori o percepciji lastnega govora in iskanju tega, kar sami prepoznavajo kot specifiko svojega narečja.


GLASOVNE ZNAČILNOSTI NOVOMEŠKEGA GOVORA

Vera Smole, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Aškerčeva 2,  SI 1000 Ljubljana, vera.smole@guest.arnes.si;  Maruša Žibred, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Aškerčeva 2,  SI 1000 Ljubljana, zibredm@gmail.com

 

S tem, ko je Zinka Zorko leta 1989 objavila raziskavo Narečna podoba mariborskega predmestja (JiS, ČZN) in ji je leta 1992 sledilo še predavanje tujim slavistom in objava v zborniku predavanj z 28. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture z naslovom Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz (glasoslovje in besedišče) in 2002 razprava Mariborski pogovorni jezik (Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije), je začela s t. i. mestno dialektologijo, ki se pri nas vse do danes ni razvila. V prispevku želim prikazati osnovne ugotovitve iz raziskave glasoslovja in deloma naglasa dolenjskega novomeškega govora pri treh generacijah.  

Novo mesto leži na območju vzhodnodolenjskega podnarečja kot dela dolenjskega narečja, in sicer na njegovem jugozahodnem delu, nedaleč od dolenjskih govorov brez vzhodnodolenjskih inovacij, južno od Gorjancev pa se govori severno belokranjsko narečje, s precej drugačnimi inovacijami, med drugim tudi z izgubo tonemskih opozicij. S teh narečnih območij, deloma pa še iz južnobelokranjskega narečja in mešanih kočevskih govorov, potekajo tudi dnevne (manj tedenske) migracije prebivalstva. Ker je bilo Novo mesto skozi zgodovino vedno pomembno mesto na Dolenjskem, se je vanj priseljevalo mnogo ljudi z različnih narečnih in tujejezičnih območij in priseljevanje še vedno poteka. Mesto se širi in »požira« nekdanje okoliške vasi, medsebojna komunikacija se iz vaške skupnosti usmerja k interesnim skupinam (služba, šola ...), katerih člani so glede na svoj primarni govor različnega porekla. Vsakdanji govor posameznika se tako nezavedno spreminja (zaradi vpliva številnih zunajjezikovnih dejavnikov), zaradi sprememb govornega položaja pogosto variira v bolj ali manj ustaljene ((ne)sistemske) jezikovne različke. Novomeški govor ima prepoznaven slušni vtis, s posebno, težko opisljivo melodiko, zelo podobno južnim vzhodnodolenjskim govorom. Katere pa so tipične glasovne značilnosti in koliko se te tudi generacijsko razlikujejo, sem raziskala z analizo krajših besedilnih odlomkov (posnetega gradiva je več) štirinajstih govorcev treh različnih generacij (po štirje iz mlajše in srednje ter 6 iz (naj)starejše) rojenih Novomeščanov. 

Ob raziskavah mestnih govorov si je treba pri vsakem govorcu zastaviti vprašanje, kdo je govorec narečnega krajevnega govora in kdo nadnarečnega (pokrajinskega) jezikovnega različka. Sprašujem se, ali se je novomeški govor prenašal iz roda v rod,  ali je bil njegov naravni razvoj pretrgan, prav tako pa tudi, ali ima glede na rabo pri mlajši generaciji dobre ali slabe ohranitvene možnosti.


TRADICIONALNI POKLICI GORENJSKEGA PODEŽELJA KOT MOTIVACIJA NAREČNIH HIŠNIH IMEN  

Jožica Škofic, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Dialektološka sekcija, Novi trg 4,  SI 1000 Ljubljana;  Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za slovenistiko, Titov trg 5, SI 6000 Koper, jozica.skofic@zrc-sazu.si 

 

V prispevku predstavljam izbrana narečna poimenovanja za poklice, zbrana z enotno anketno metodo za Slovenski lingvistični atlas ter morfološko analizo in prikaz na jezikovnih kartah, zbrane apelative pa primerjam z gorenjskimi hišnimi imeni, motiviranimi s poimenovanji za poklice, ki so bila zbrana v projektih Kako se pri vas reče? in FLU-LED. 

Vprašalnica za Slovenski lingvistični atlas, v kateri so ob poimenovanjih za kmečke posestnike (V180 kmet, V185 gruntar in V186 bajtar) izpostavljeni še nekateri drugi poklici in poimenovanja za družbeno pomembne dejavnosti, npr. V117 šivilja, V118 krojač, V119 čevljar in V205 kovač ter V183 župan, namreč do neke mere odraža tudi tradicionalno poklicno strukturo slovenskega podeželja. Marsikaj o tradicionalni poklicni strukturi podeželskega prebivalstva pa je mogoče razbrati tudi iz narečnih zemljepisnih lastnih imen, kamor med drugim spadajo hišna imena, tj. poimenovanja hiš oz. domačij in pripadajočih posesti ter ljudi, ki tam živijo. Ta imena so bogata zakladnica informacij o jeziku, njegovem razvoju in zemljepisnih različicah, o ljudeh, ki ta jezik govorijo, ter o naravnem in družbenem okolju, v katerem so imena nastala in kjer se uporabljajo. Raba hišnih imen je bila leta 2020 kot posebna enota vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Izbrana hišna imena predstavljam predvsem s stališča tvorjenosti, opozarjam pa tudi na v njih izkazane narečne glasoslovne značilnosti. Hišna imena pogosto izkazujejo večjo raznolikost kot danes živi narečni apelativi, v katerih besedno družino jih je mogoče uvrstiti (npr. Pri Kováču ← *kov-a-č-ь (← *kov-a-ti *kuj-ǫ ʻkovatiʼ), Pri Kováčku ← *kovačьk-ъ, Pri Kovačévcu ← *kov-a-č-ev-ьc-ь, Pri Kovačíjovcu ← *kov-a-č-(ij)-ov-ьc-ь, Na Kováčnici *kov-a-č-ьn-ic-a). Ob imenih kot Pri Begmastru, Pri Begmostru, Pri Bemostru (← *be(g)moster ← nem. *Wegmeister ʻcestarʼ), Pri Ceglarju in Pri Cegvarju (*(cěgl)aŕ-ь ← *(cěgъl)-ъ stvnem. ziagal ‘opeka’) ter Pri Hkavcu in Pri Kavcu (*tъkalьcь ← *tъkati ‘tkati’) bo izpostavljeno tudi vprašanje poknjiževanja hišnih imen.


ZASNOVA SLOVARJA HIŠNIH IN LEDINSKIH IMEN V ZGORNJI SAVINJSKI DOLINI

Peter Weiss, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana,

peter.weiss@zrc-sazu.si

 

Najstarejša hišna imena v Zgornji Savinjski dolini so enaka prvotnim ledinskim imenom; zapisana so v sicer latinsko in nemško pisanem urbarju iz leta 1426 in niso več tvorna. Ta preplet zahteva v slovarski predstavitvi zapis vseh izpeljank in zvez, ki se uporabljajo v narečnem sporazumevanju v zgornjesavinjskem narečju. (To spada v štajersko narečno skupino in meji na severu na koroško narečno skupino, na zahodu in jugozahodu pa na gorenjsko narečno skupino.)

Mlajša in danes edino še tvorna je plast hišnih imen, ki izvirajo iz osebnega imena, poklica, osebne posebnosti, priimka ipd. V Zgornji Savinjski dolini se tovrstna hišna imena uporabljajo ponekod v množini, drugod v ednini, s tem da imajo množinska v mestniku sploh ob najpogostejšem predlogu pri okostenelo obliko, na videz enako imenovalniku množine (ne npr. pri Kovačih, ampak pri Kovači – ta izvira iz stare edninske mestniške oblike tipa na sveti).

Prednostna naloga slovarja je jezikoslovni opis narečnega stanja s poknjižitvami, ki edine omogočajo trden slovarski prikaz, in z upoštevanjem predvsem zapisanih zgodovinskih oblik.

Kar se da upoštevana bo tudi zemljepisna oblikovanost in predmetnost v zvezi s hišnimi in ledinskimi imeni (potoki, tolmuni, bruhalniki, izviri, struge, jezovi, mostovi, brvi, žage, mlini, skale, kamnolomi, klanci, drče, poseke, križi, kapele ...).

V slovarju predstavljena imena bodo objavljena tudi na ustrezno pripravljenih zemljevidih in dokumentirana na spletnih straneh na javno dostopnih zemljevidih. Vse različne predstavitve imen koristijo domačinom in bližnjim okoličanom ter zainteresirani javnosti, imena se ohranjajo bodočim rodovom, ob tem pa večja razvidnost hišnih in ledinskih imen lajša orientacijo po današnji krajini in po tisti v preteklih obdobjih.


POMENSKI PREMIKI V BRIŠKEM IN NADIŠKEM NAREČJU

Danila Zuljan Kumar, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 2, SI 1000 Ljubljana, DZuljan@zrc-sazu.si

Prispevek se osredotoča na t. i. pomenske premike, pri katerih gre za spremembo izhodiščnega pomena določenega leksema oziroma  širitev njegovega  pomenskega polja, do katere pride znotraj sistema slovenskega jezika na večjem geografskem območju ali znotraj enega samega narečja.  Primer za prvo je denimo raba glagolskih primitivov s širokim pomenskim obsegom namesto pomensko natančnejših glagolov (npr. raba glagola delati: delati hišo, delati zemljo, delati nalogo za ‘zidati hišo’, ‘obdelovati zemljo’, ‘pisati nalogo’), kar je značilno za vsa slovenska narečja, primer za drugo pa je specifični pomen, ki ga ima nek leksem samo v določenem narečju. Tako leksem divjačina npr. v briškem narečju poleg pomena ‘divjačina’, tj. ‘divja lovna žival’, kot je poznan v knjižnem jeziku, nosi tudi pomen ‘divja trta’. 

Sprememba izhodiščnega pomena je lahko tudi posledica prevzema pomena iz drugega jezika (pomensko kalkiranje), npr. leksem otrok v nadiškem in briškem narečju poleg ‘otrok’ pomeni tudi ‘deček’. Sem spadajo tudi skladenjske strukture kot slišati se slabo, najti se dobro, ne + velelnik glagola stati + nedoločnik (npr. ne stoj pretiravati), narediti/delati + samostalnik (npr. narediti dočo, delati kunfižjon), storiti + nedoločnik (storiti se smejati). 

Velikokrat pomenski premiki/prenosi temeljijo na metaforičnem, hiperboličnem ter  različnih vrstah metonimijskih razmerij (partitivno, kavzalno, prostorsko in asociativno) in so lahko poznani po širšem narečnem prostoru ali le v enem samem narečju. Hiperbolično poimenovanje krepati za ‘umreti’ (← it. crepare ‘počiti, crkniti’) je npr. poznano v briškem, nadiškem, istrskem, kraškem in notranjskem narečju, medtem ko je primer na eno narečje omejenega pomenskega premika raba leksema tifon ‘traktorski pršilnik’ (← it. znamka traktorskih razpršilnikov Tifone)  v briškem narečjuGre za primer  partitivne metonimije (sinekdohe), tj. razmerja, pri katerem se pomen (a) uporabi v pomenu (b), pri čemer pomen (a) izraža del celote, pomen (b) pa celoto.

Posamezne tipe pomenskih premikov bom predstavila na primeru briškega in nadiškega narečja. Kot pomemben vir tovrstnega gradiva se mi je pokazalo gradivo za SLA, zato bom za prispevek pregledala zapise za vse točke nadiškega in briškega narečja, tj. za:  Marsin  (Marseu), Matajur (Montemaggiore), Livek, Dreko (Drenchia), Podbonesec (Pulfero), Jeronišče  (Ieronizza), Špeter (San Pietro al Natisone), Ošnje (Osgnetto); Mirnik (Mernacco), Brdice pri Kožbani, Medano, Kozano, Kojsko, Števerjan (San Floriano del Collio) in Oslavje (Oslavia).


PAVLOVI NAREČNI ZAPISI PREKMURSKIH LJUDSKIH PESMI

Tjaša Jakop, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Dialektološka sekcija, Novi trg 2,  SI 1000 Ljubljana, tjasa.jakop@zrc-sazu.si

 

V prispevku osvetljujem narečno podobo prekmurskih ljudskih pesmi. Jezik ljudskih pesmi običajno ni pravo narečje, je vmesna stopnja med narečjem in knjižnim jezikom; lahko rečemo, da gre v večini primerov za t. i. nadnarečje. Najbolj se približajo narečnosti zapisi ljudskih pesmi v fonetični pisavi. V članku bom analizirala nekaj prekmurskih narečnih pesmi, objavljenih leta 1909 v glasoslovni razpravi Avgusta Pavla in jih primerjala z istimi pesmimi v nadnarečni podobi. Med obravnavanimi pesmimi je najbolj znana Marko skače, ki se je iz kraja v kraj le rahlo spreminjala in se vse do danes ohranila s skoraj nespremenjenim besedilom. 

Kot so etnomuzikologi pozorni na spremembe v glasbi ljudskih pesmi, smo dialektologi pozorni na jezik oz. narečje ter izgovor besedil ljudskih pesmi: skozi prostor in čas se spreminjajo tako melodije kot tudi jezik besedil. Če se je v prejšnjem stoletju težilo k poenotenju slovenskih ljudskih pesmi, se je po osamosvojitvi ponovno začela oživljati njihova regionalnost oz. narečnost. Izvirnost lahko danes preverjamo s pomočjo starih posnetkov ali natančno zapisanih besedilih (s fonetično pisavo). Najbolj lahko ljudsko pesem ohranja in/ali spreminja njena raba: ljudski pevci in godci ter vedno bolj vidni in slišni poustvarjalci ljudske glasbe, ki v pesmih negujejo raznolikost slovenskega jezika in njegove pokrajinske in narečne posebnosti.


NAREČNO BESEDJE V ETNOLOŠKI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA

Marija Kozar – Mukič, etnologinja in slavistka, H 9700 Szombathely, Váci 39. Madžarska; 

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana, mukic@t-online.hu

 

Pred stopetintridesetimi leti se je na Cankovi rodil prvi prekmurski poklicni znanstvenik Avgust Pavel. Od leta 1920 do smrti leta 1946 je živel in deloval v Sombotelu na Madžarskem. Ob srednješolski profesorski službi je vodil še knjižnico in etnološki oddelek v Muzeju Savaria, pozneje je postal direktor muzeja. Avgust Pavel je začel svojo znanstveno pot z raziskovanjem cankovskega prekmurskega govora, predvsem glasoslovja. Zatem je objavljal primerjalne slovstvenozgodovinske razprave. Prevajal je dela slovenskih pisateljev v madžarščino, sam pa je pisal pesmi v prekmurskem narečju in madžarščini. 

Akademikinja Zinka Zorko je leta 2001 snemala govor Cankovčanov in ugotovila, da zbrano gradivo v glavnem potrjuje Pavlove ugotovitve iz leta 1909, zlasti na ravni glasoslovja in oblikoslovja, v leksiko pa se sprejemajo sodobne besede iz knjižne slovenščine. Vrsto let je preučevala govor porabskih Slovencev v Števanovcih in okoliških vaseh. Njene ugotovitve se ujemajo s Pavlovimi.

Sredi dvajsetih let 20. stoletja se je pod vplivom ravnatelja budimpeštanskega Etnološkega muzeja Zsigmonda Bátkyja Pavlovo zanimanje osredotočilo na preučevanje konstrukcije hiš in predvsem njihovih ognjišč.  Nemška šola Rudolfa Meringerja je poudarjala, da so predmeti močno povezani s svojimi imeni (prim. Wörter und Sachen) ‒ tudi Pavel, jezikoslovec in etnolog, je hodil po tej poti. O tem priča njegova razprava o Odprtih ognjiščih v kuhinjah rabskih Slovencev, ki je bila objavljena leta 1927 v madžarščini s terminologijo v porabskem slovenskem narečju. Vilko Novak je to študijo leta prevedel v slovenščino in jo leta 1931 objavil Etnologu.

V Pavlovi etnološki razpravi se skriva »terminološki slovar« opreme kmečkih domačij. Pojasnil je tudi to, katere predmete, opravke in dela označujejo ti kmečki izrazi. Pri delu si je pomagal tudi s Pleteršnikovim slovensko-nemškim slovarjem, porabske izraze pa je primerjal s cankovskimi. Pavel je v madžarski razpravi porabskim narečnim besedam, ki jih je zapisal z znanstvenimi diakritičnimi znaki,  dodal madžarski prevod. Tako je v njej skrit tudi porabsko-madžarski slovarček, ki pa v Novakovem prevodu manjka.

S pomočjo razprave Avgusta Pavla v madžarščini in slovenskega prevoda Vilka Novaka ter Pleteršnikovega slovarja sem sestavila terminološki slovarček narečnega besedja kuhinj z odprtim ognjiščem v slovenskih vaseh v okolici Monoštra v dvajsetih letih 20. stoletja.


SINHRONIZACIJA DIALEKTOLOŠKIH FILMOV

Herta Maurer-Lausegger, Universität Klagenfurt, Fakultät für Kulturwissenschaften, Institut für Slawistik / Univerza v Celovcu, Fakulteta za kulturne vede, Inštitut za slavistiko, Universitätsstraße 65‒67, 9020 Klagenfurt am Wörthersee / Celovec ob Vrbskem jezeru, herta.maurer-lausegger@aau.at 

 

V filmski stroki pokriva pojem sinhronizacija dva temeljna pomena: a) sinhronizacija slike in tona, tj. slika in ton sta časovno usklajena ter se uresničujeta istočasno, in b) prevod filmskega besedila v nek drug jezik (oz. v drugo jezikovno različico) in reprodukcija filma, v katerem je besedilo originala nadomeščeno s prevedenim. Sinhronizirana stvaritev filma v drugem pomenu besede (b) skuša doseči kakovostno stopnjo izvirnika. Vprašanje, katera filmska različica je kakovostno boljša, ostaja odprto, saj ni nujno, da izvrnik vsakič prevzame vodilno vlogo. Obdelava filmskih stvaritev s prevodom v nek drug jezik se načeloma lahko izvaja na dva načina: (a) s podnaslavljanjem (ang. subtitles) ali (b) s tonsko sinhronizacijo besedila (ang. dubbing). Zadnja vključuje tudi sinhronizacijo gibov ustnic (ang. lip synchronisation), recimo v igranem filmu, ali pa temu načelu ne sledi in se izvaja kot glas čez sliko (ang. voice-over), tj. zvočni zapis originala se prekrije z glasnejšim zvočnim posnetkom sinhrono govorečega spikerja ali pripovedovalca, recimo pri dokumentarcih, intervjujih v tujem jeziku. Teoretsko preučevanje sinhronizacije je od leta 1990 dalje predmet širših razprav. Gre za postopek prevajanja pod specifičnimi pogoji, ki ga je treba uskladiti s strokovnimi spoznanji in načeli prevajalske oz. translatorske teorije. Avdiovizualno gradivo vsebuje kompleksen preplet semantičnih in semiotičnih prvin, ki se med seboj dopoljnjujejo. Jezik v filmu deluje na osnovi raznolikih možnosti kombinacij, ki jih nudi storitev dveh znakovnih sistemov (slike in tona). V primerjavi s tonskim posnetkom se prejemnik pri gledanju filma sooča s kompleksnejšo obliko dojemanja vsebin. Prevod dialektoloških filmov, namenjenih strokovnemu preučevanju, se izvaja izključno s podnaslavljanjem, saj je tako ohranjena izvirna glasovna podoba narečnega govora. Dokumentarci, ki naj bi služili splošnim uporabnikom, imajo bodisi podnaslove bodisi sinhrono govorjeni zvok spikerja ali pripovedovalca (glas čez sliko), v odvisnosti od recepcijskih navad prejemnikov, ki se po državah razlikujejo. Sinhrono govorjeni zvok običajno izvaja spiker ali pripovedovalec, vlogo pa tudi lahko prevzame ena/ista oseba, če izpolnjuje vse potrebne pogoje. V prispevku bom nakazala delovni postopki sinhronizacije koroških slovenskih dialektoloških filmov, nastalih v okviru raziskovalnega projekta Avdiovizualna dialektologija – Dokumentacija stare ljudske kulture v narečju, ki se izvaja v tesnem sodelovanju s profesionalnim filmskim podjetjem Artis v Celovcu. Opozorila bom predvsem na  vprašanje (a) prevajanja narečnih filmskih besedil v nemščino oz. njegovega prenosa v standardizirano slovenščino in (b) sinhronizacije terminoloških filmskih dokumentacij etnografskih predmetov s pripovedovalcem v izvirnem okolju. Referat bom popestrila kratkimi filmskimi odlomki.


POETIKA BARV V SLOVENSKI SLOVSTVENI FOLKLORI

Marija Stanonik, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana, 

marija.stanonik@zrc-sazu.si


 

V prispevku preverjam (1)  navzočnost barvnih stilemov v slovenski slovstveni folklori, (2)  njihovo barvno paleto, (3) tradicijsko stereotipnost, (4) simbolično vrednost in (5) interpretativno ustvarjalnost, nato pa ta vprašanja odpiram tudi v slovenski literaturi. 


(BAVARSKO) VISOKONEMŠKE IN (KARNIJSKO) FURLANSKE JEZIKOVNE PRVINE V REZIJANSKI ANTROPONIMIJI

Matej Šekli, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko,

Aškerčeva cesta 2,  SI 1000 Ljubljana, matej.sekli@guest.arnes.si

 

V prispevku je rezijanska antroponimija, in sicer na primeru osebnih imen, dokumentiranih v družinskih in hišnih imenih v kraju Solbica/Stolvizza, predstavljena s stališča jezikov v stiku. V rezijanskem narečju (koroške/severne narečne ploskve oz. primorske narečne skupine) slovenskega jezika se namreč pojavljajo antroponimi, prevzeti iz sosedskih jezikov, konkretno (bavarske) visoke nemščine in predvsem (karnijske) furlanščine. Teoretično-metodološki pristop določanja natančnega vira tujejezičnih prvin v rezijanščini so glasovne in besedotvorne lastnosti prevzetih osebnih imen.

Rezija je (bila) skozi zgodovino politično- in kulturnozgodovinsko tesno povezana s Furlanijo. Slednja je bila med letoma 568 in 774 del italskega kraljestva Langobardov, leta 774 vključena v frankovsko državo, med 1077 in 1420 pa kot patriarhatska država pod posvetno oblastjo oglejskega patriarha vezana na sveto rimsko cesarstvo. Podobno kot prej furlanski vojvode in grofje so bili tudi oglejski patriarhi po večini iz plemiških družin z nemškega jezikovnega območja (prim. njihova osebna imena, npr. Sigehard (1068–1077), Bertold Andeški (1218–1251), Markvart (1365–1381)). Posledično je za vso to dobo v rezijanščini (podobno kot v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru do konca prve svetovne vojne) možno zaznati močen jezikovni vpliv (bavarske) stare in srednje visoke nemščine (stvn. wërd → psl. *verd-ьnъ > knj. sln. vrden, rez. wriden; stvn. scāri → knj. sln. škȃrje, rez. škarje; srvn. gewant → nar. sln. gvȁnt ‘obleka’, rez went; srvn. snīdære > snīder → nar. sln. žnȋdar ‘krojač’, rez. žnjïdar; stvn. flëc > srvn. vlëc → nar. sln. blk ‘zaplata’, rez. blëk), kar se odraža tudi v osebnih imenih (srvn. mesnœre → nar. sln. mžnar ‘cerkovnik’, rez. mëžnerMëžner). Bavarsko visokonemško jezikovno posredništvo je med drugim možno prepoznati po značilni glasovni spremembi bavarske visoke nemščine, namreč zaokroženju srednjevisokonemškega a/ā v široki ǫ/ǭ okoli leta 1200 (nem. Jakob, rez. Jokup- na Solbici; srvn. mālære → nar. sln. mȃlar ‘pleskar, slikar’, rez. molarMolar drugod po dolini).

V Furlaniji je »nemškemu« sledilo »romansko« obdobje prevladujoče vezanosti na političnoupravne tvorbe s središči v romanskem jezikovnem prostoru. Med letoma 1420 in 1797 je bila pod Beneško republiko, nato razen kratke Napoleonove dobe v Avstriji, od 1866 pod Italijo. V tem času se je na slovenski jezik v stiku z romanskim jezikovnim svetom okrepil jezikovni vpliv furlanskega jezika in kolonialne beneške italijanščine. V Reziji je močno zaznavno jezikovno prevzemanje iz karnijske/severne furlanščine (zgodovinsko prisotne v pokrajini Karnija ob zgornjem toku reke Tilment in ob reki Beli), natančneje (predhodnika današnjega) belskega/vzhodnoalpskega narečja osrednje-vzhodne karnijske furlanščine. Številna rezijanska osebna imena so bila tako zelo verjetno neposredno prevzeta iz tega zemljepisno (in posledično družbeno) stičnega furlanskega narečja (furl. Bèrtul → rez. Bertul-; furl. Carlèt → rez. Karlët; furl. *Cjarpàç (vzporednica k it. Carpàccio) → rez. Ćarpač) ali pa so nastala iz furlanizmov (furl. côce ‘buča’ → rez. kooča ‘buča’ → Kooč). Omenjeni jezikovni filter je najbolje prepoznaven po eni od značilnih glasovnih sprememb karnijske furlanščine, namreč diftongizaciji /ẹ/ > /ẹ/ (rom. *acētu > it. acéto, furl. asêt ‘kis’ > karn. furl. aseit, prevzeto kot rez. ažëjd ‘kis’) in /ọ/ > /ọ/ (rom. *nervōsu, kot učena beseda prevzeto it. nervóso, furl. nervôs ‘živčen’ > karn. furl. nervous, prevzeto kot rez. nerwöws ‘živčen’), ki se odraža tudi v rezijanskih osebnih imenih (furl. Alfrêt*Frêd > karn. furl. *Freid → rez. Frëjd). Neposreden jezikovni vpliv (tj. brez furlanskega posredništva) kolonialne beneške italijanščine, ki je (bila) občevalni jezik v večjih mestnih središčih Furlanije (in priobalne Istre), v rezijanskem narečju ni zaznaven.


DIGITALIZACIJA PLETERŠNIKOVE ROKOPISNE ZBIRKE ZEMLJEPISNIH IMEN

Metka Furlan, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, metka.furlan@zrc-sazu.si
Miha Sušnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, miha.susnik@zrc-sazu.si

 

Če bi Maksu Pleteršniku uspelo udejanjiti leta 1876 v okviru Slovenske Matice spodbujeno akcijo, da naj bi izobraženi domoljubi vsak v svojem kraju začeli nabirati krajevna imena (imena vasi, rek, gora, hribov itd.), ki naj bi jih Matica uredila in izdala, bi delo v onomastičnem pogledu predstavljalo to, kar nam na simbolni ravni še danes pomeni njegov Slovensko-nemški slovar (1894–1895): uresničitev nikoli izpolnjene želje, ki jo ubeseduje ime Zedinjena Slovenija. Čeprav je bil Pleteršnikov predlog soglasno sprejet in je akcija ob številnih sodelavcih s prekinitvami potekala več let, načrtovane publikacije Matica ni nikoli izdala. Velikopotezni projekt je po Pleteršnikovi smrti leta 1923 zastal, ohranjeno, ne le terensko zbrano zemljepisno lastnoimenje pa se kot samostojna kartoteka danes hrani v Etimološko-onomastični sekciji, potem ko jo je leta 1950 Inštitut za slovenski jezik pridobil od Narodne in univerzitetne knjižnice in jo je za Slovenska vodna imena I–II (1956–1961) uporabil France Bezlaj. Kartoteka, v kateri so zemljepisna imena že razvrščena po leksikalnih in posameznih slovničnih značilnostih, čeprav bi želeli, da bi se ohranila tudi kot abecedno urejen imenik, je leta ostajala krogu potencialnih uporabnikov nedostopna, neizkoriščena ali celo neznana, zato smo se leta 2018 v sekciji odločili za njeno digitalizacijo. 

Zaradi narave rokopisne kartoteke, ki ni le ene roke, je bilo gradivo digitalizirano v obliki skenov, nastalih skoraj 7000 slikovnih enot pa nato razvrščenih v poenoteno strukturo, ki ohranja izvorno ureditev kartoteke. Prva skupina (kategorija A) zajema listke, kjer so toponimi urejeni po topoleksemih, druga (kategorija B) pa tiste, kjer so urejeni po priponah. Tretja skupina (kategorija C) združuje listke, kjer so toponimi urejeni glede na njihove slovnične (in druge) posebnosti. Ker je za del teh obstajal poseben listek s kazalom vsebine, je kategorija C razdeljena v dve podskupini. Kartoteki priloženi Zapisnik o nabiranju krajepisnih imen po slovenskih občinah predstavlja zadnjo skupino (kategorija D). Znotraj posamezne skupine so listki abecedno urejeni po geslih, saj vsebuje vsak listek največ po eno geslo. Posamezno geslo pa lahko zajema tudi več listkov; v tem primeru so listki poleg gesla označeni še s številko po poenotenem sistemu, ki sledi izvornemu številčenju. Izvorna gesla kartoteke so bila v procesu digitalizacije do določene mere posodobljena in prilagojena za boljšo najdljivost v elektronski obliki (bъz → bez; bałt(o)ra → baltra, baltora; kaza-ti → kazati; bẹl → bel; *jęder → jeder …). 

Digitalizirana Pleteršnikova kartoteka zemljepisnih imen je tako pripravljena za elektronsko objavo, želja Etimološko-onomastične sekcije pa je, da bi se v najkrajšem možnem času našel način, da bi postala dostopna širši javnosti. 


METELKOVA ZBIRKA SLOVENSKIH TOPONIMOV IZ LETA 1823

Silvo Torkar, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša,

Novi trg 2, SI 1000 Ljubljana, silvo.torkar@zrc-sazu.si

 

V Rokopisnem oddelku NUK hranijo v rokopisni zapuščini jezikoslovca Frana Metelka dragoceno onomastično gradivo, dvojezične nemško-slovenske sezname slovenskih krajevnih imen na Gorenjskem, Dolenjskem in v beljaškem okrožju Koroške iz l. 1823, ne pa tudi na Notranjskem. Metelko je kot uradni prevajalec namreč leta 1822 zaprosil deželno vlado za popis krajevnih imen na Kranjskem v nemščini in slovenščini, pri čemer je izrazil željo, da se poleg imenovalniške slovenske oblike zapiše tudi rodilniška. Pisarji tedanjih gospostev so v letu 1823 takšne sezname pripravili, Metelko pa je na podlagi zbranega gradiva izdelal abecedni seznam važnejših krajev (Kolarič, SBL 5, 1933). Gradivo je pomembno zato, ker predstavlja sistematično zbirko slovenskih oblik znatnega dela slovenskih krajevnih imen v času pred njihovo standardizacijo. Pri izdelavi podrobnega zemljevida Kranjske (1843) in seznama krajev k temu zemljevidu (1846) se je na Metelkovo zbirko naslanjal Henrik Freyer, ki je kot prvi tudi poknjiževal kranjske toponime na pisni, glasovni in morfemski ravni, verjetno ob sodelovanju samega Metelka (Šivic-Dular, K normiranju slovenskih zemljepisnih imen, SSJLK 24, 1988; Šivic-Dular,  Zgodovina imenoslovja v Sloveniji, Jezikoslovni zapiski  8/2, 2002). 

Način, kako se je v literaturi doslej omenjalo Metelkovo gradivo, ni omogočal jasnega odgovora, ali je to gradivo ohranjeno ali ne. Ob pregledu Metelkove zapuščine se je izkazalo, da je gradivo v že navedenem, nekoliko okrnjenem obsegu vendarle ohranjeno. V dogovoru s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša poteka v letih 2020 in 2021 delovna naloga, katere namen je predstaviti zbirko jezikoslovni in drugi zainteresirani javnosti v knjižni obliki. 

Gradivo vsebuje okrog 3.100 krajevnih imen, od tega jih je 200 s Koroškega (Freyerjev seznam vsebuje 3.220 imen). K temu je treba dodati nad 400 imen, ki jih je Metelko izpisal po lastni presoji in jih poknjižil.

Delo zahteva prepis celotnega gradiva s prevodom nemških spremnih besedil (dopisi oblastem in odgovori na dopise) v slovenščino. Prepis in prevod nemških delov popisa in vseh uradnih dopisov, vštevši Metelkovo prošnjo oblastem in njihov odgovor nanjo, je opravil zgodovinar mag. Drago Trpin, dober poznavalec gotice.

Naslednja stopnja je lokalizacija krajev in identifikacija s sodobnimi imenskimi oblikami, kar zahteva delo z drugimi že objavljenimi historičnimi viri, krajevnimi imeniki in leksikoni.

Vsa navedena imena imajo jezikoslovne komentarje k sedanjim imenovalniškim, rodilniškim ali mestniškim oblikam in k zapisom, ki jih navaja vir iz leta 1823.

Objava vira bo vsebovala spremno študijo o samem viru, ki bo povzemala ugotovitve iz jezikoslovnih komentarjev k posameznim imenom ter ovrednotila tudi druge sistemske zgodovinske vire, vsebujoče slovenske  oblike krajevnih imen na Slovenskem. 


HISTORIČNA TOPOGRAFIJA PRIMORSKE

Matjaž Bizjak, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa,                                                                                                                                         Novi trg 2,  SI 1000 Ljubljana, bizjak.matjaz@zrc-sazu.si

 

Historična topografija se ukvarja z identifikacijo nekdanjih krajevnih imen, na katera naletimo v najrazličnejših zgodovinskih virih. Ta imena se bistveno razlikujejo od tistih, ki jih uporabljamo danes. Jezik pisanih dokumentov v današnjem slovenskem prostoru je bil v srednjem veku predvsem latinski in nemški in temu primerno so pisarji prirejali toponime, ki so bili izvorno sicer v veliki meri slovenski. Krajevna imena se zato v virih pojavljajo zapisana v zelo različnih oblikah – od preprosto prevedenih pa do različno prilagojenih jeziku pisarja. Slovenska historiografija si že skoraj stoletje prizadeva izdelati zanesljivo referenčno delo, ki bi omogočalo hitro in nedvoumno identifikacijo toponimov v zgodovinskih virih. Ideja se je začela uresničevati z objavo historično topografskih leksikonov za Kranjsko, Slovensko Štajersko in Prekmurje v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar delo ni bilo izpeljano v celoti. V nekončani rokopisni obliki je ostalo gradivo za historično topografijo Primorske. Pred leti smo projekt na Inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU ponovno oživili in ga oplemenitili  s sodobno informacijsko tehnologijo. Tako postopno nastaja spletna aplikacija SHT (Slovenska historična topografija), ki bo predvidoma zajela celotno ozemlje današnje Slovenije z zamejstvom; trenutno je na voljo (izdatno dopolnjeno in revidirano) gradivo za Kranjsko, v času tega zborovanja pa bo zaključen tudi projekt, ki bo aplikacijo dopolnil z gradivom za Primorsko. Zgodovinarji so ves čas zbirali historično topografsko gradivo, da bi lahko  identificirali krajevna imena, ob oblikovanju topografskih priročnikov pa se je pokazalo, da imajo precej širši raziskovalni pomen, mdr. ponujajo praktično popoln nabor vsaj zgodnejših zgodovinskih virov za posamezen kraj. Najzanimivejša možnost, ki jo ponuja jezikoslovcem, je verjetno nabor virov za preučevanje geneze krajevnih imen.


VSAKA VAS IMA SVOJ GLAS TUDI V OBČINI BREŽICE

Martin Dušič, Društvo za varovanje maternega jezika, naravne in kulturne dediščine Maks Pleteršnik Pišece, Pišece 4, SI 8255 Pišece, dusic.pisece@gmail.com

 

Letošnji Pleteršnikov dan   je vsebinsko tesno povezan z Občino Brežice. Posvečen je slovenski dialektologinji akademikinji Zinki Zorko, ki je raziskovala naša narečja in se je redno udeleževala Pleteršnikovih simpozijev. Narečno besedje slovenskega jezika − simpozij v spomin na akademikinjo Zinko Zorko bomo zaključili s predstavitvijo novega projekta  Vsaka vas ima svoj glas tudi v občini Brežice, ki ga izvaja Društvo Pleteršnikova domačija.

V okviru simpozija smo pripravili fotografsko razstavo o življenju in vtisih naših rojakov, ki so nas obiskali v Pišecah (Dobrodošli doma, Brežice 2018), ko so spoznavali naše kraje in utrjejevali svoje znanje slovenščine v domovini svojih prednikov. Razstava ima naslov Slovenija, Brežice in Pleteršnikova domačija v luči naših rojakov

Spremljajoči dogodek simpozija bo tudi ogled oz. predstavitev novonastalega Pleteršnikovega čebelnjaka, ki je nastal ob njegovi rojstni hiši v okviru partnerskega posavskega projekta Medeni mozaik.  Gre za pomembno naravoslovno  etnokulturno dediščino, po kateri je prav tako poznana Pleteršnikova domačija. Čebelnjak smo postavili na mestu, kjer je stal tudi v času Maksa Pleteršnika.

Osrednji letošnji dogodek v Pišecah bo znanstveni simpozij Narečno besedje slovenskega jezika − simpozij v spomin na akademikinjo Zinko Zorko, ki bo potekal pod vodstvom akademika Marka Jesenška na ploščadi  Pleteršnikove domačije (če bo slabo vreme pa v Kulturni dvorani  pri OŠ Pišece). Na simpoziju, ki se bo začel ob 9.30 uri (14. 9. 2021), bo udeležence pozdravil župan  Občine Brežice gospod Ivan Molan, v  kulturnem programu pa bodo sodelovali učenci pišeške osnovne šole, dijaki Gimnazije Brežice in SIC  Brežice ter  domača gledališka skupina Smeh ni greh.

Stopite v stik

Pleteršnikova domačija Pišece
Pišece 4
8255 Pišece
07 / 45 200 80
drustvo@pletersnikova-domacija.si
pletersnikova-domacija.si

Uradni podatki

Društvo Pleteršnikova domačija Pišece
Pišece 4
8255 Pišece
Slovenija
ID za DDV: 36831751
IBAN: SI56 0237 3009 2006 758 (NLB d.d.)

Digitalni certifikat

Društvo Pleteršnikova domačija Pišece

Modri

Cert ID: 0034/00034

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
Društvo Pleteršnikova domačija Pišece
Matična številka: 1187031000